Spoznaj
Matevža.

Sem Matevž. Odraščal sem v Idriji, v zdravniški družini. Stari starši so bili kmetje in gozdarji. Od njih sem podedoval ljubezen do teh grap in strmin – in spoznanje, da “brez neč ni neč”.

Otroštvo sem s sestro preživljal zunaj. V jarkih, ob potokih, v gozdu. Zbiral sem dvoživke, doma imel zajce, želve, mačko, psa, morske prašičke, paličnjake. Narava mi ni bila hobi – bila je moj drugi dom.

Pri sedemnajstih sem prvič začutil, da opazovanje in občudovanje sveta ni dovolj. In da bi rad bil med tistimi, ki ustvarjajo spremembe.

Študiral sem sociologijo in marketing v Ljubljani. Med študijem sem prevzel Klub idrijskih študentov v težkih časih, ga stabiliziral in predal mlajši generaciji – ki je ustvarila najboljša leta v vsej zgodovini kluba. Organiziral sem koncerte v Swenaku, obudil filmske projekcije v kinodvorani in bil del ekipe, ki je zagnala mladinski center v Idriji.

Potem sem odšel. Bruselj, Dunaj, Köbenhavn, Madrid. Magisterij iz urbanih študij na šestih univerzah. Učil sem se švedščine na Švedskem in kitajščine na Kitajskem. Kontinent sem prepotoval s transsibirsko železnico. Videl sem, kako delujejo uspešni kraji. Kako se gradi skupnost. Kako privabljati investicije. Kako reševati probleme.

Vrnil sem se v Idrijo. Ne zato, ker nisem imel kam drugam – ampak zato, ker sem spoznal, kam spadam. Zato sem se zaposlil na Občini Idriji ter v dveh letih spoznal sistem od znotraj – z vsemi njegovimi potenciali in omejitvami. 

Pot me je vodila v zasebni sektor, kjer sem zadnjih osem let sem vodil program v visokotehnološkem podjetju Arctur iz Nove Gorice. Iz nič sem zgradil program digitalizacije kulturne dediščine, ki je danes eden vodilnih v državi in del evropskih razvojno-raziskovalnih zgodb.

Poleg redne zaposlitve sem z ekipo iz majhnega društva Idrija 2020 zgradil zasebni zavod ID20 – organizacijo, ki je postala referenčna točka za inovativno upravljanje kulturne dediščine v Sloveniji in Evropi. Praznik idrijskih žlikrofov smo z ekipo iz krajevnega praznovanja spremenili v nacionalno prepoznan kulinarični festival. Prostovoljci iz cele Evrope z nami obnavljajo dvesto let staro rudarsko hišo Giser in se pri tem učijo znanj naših starih očetov in mam.

Pred nekaj letih sva kupila opuščeno kmetijo med Spodnjo Idrijo in Pečnikom. Devet hektarjev strmega brega. Tam preživljam konce tedna z ženo Jerco in hčerko Zalo. Tam se spomnim, kaj je resnično pomembno.

Vedno sem gledal naprej. Vedno me je zanimalo, kako stvari spremeniti – ne samo kritizirati. Kako vizijo spraviti v prakso. Kako prepričati ljudi, da je mogoče tisto, kar se zdi nemogoče.

V vseh teh letih sem spoznal srčne, sposobne in proaktivne ljudi, s katerimi delim ljubezen do naših krajev.