Vizija in 80 konkretnih projektov

Občina Idrija. Pokrajina strmih bregov, globokih gozdov, samotnih kmetij. In predvsem delovnih, vztrajnih ljudi. Tistih, ki ne obupujejo, čeprav življenje tu nikoli ni bilo prav zares enostavno. Ljudi, ki ne čakajo na pomoč in podporo.

Zato ni čudno – poleg dejstva, da se prav tu nahajajo redke zaloge živega srebra -, da smo v 500 letih uspeli doseči toliko. Med temi samotnimi kmetijami je iz bornih rudokopov zrasel drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Tehnološko napredna operacija, ki je svetu dala več unikatnih rešitev za vsakodnevne težave rudarjenja (kamšt, klavže …). Idrija je – morda bolj kot katerokoli mesto primerljive velikosti na celem svetu – prispevala k napredku tehnologije, medicine, biologije in drugih znanosti. Stoletja pred preostalimi slovenskimi deželami smo čutili, da je za bolne delavce in ovdovele žene potrebno poskrbeti. Prav tako veliko pred drugimi smo (z nastankom idrijskih rudarskih hiš) reševali stanovanjske stiske krajanov.

Idrija kot kraj v tem ni bila sama – pri tem uspehu je bila močno (vzajemno) navezana na okoliške planote, kraje in ljudi. V Idrijskih Krnicah so kuhali oglje, v vsem zaledju gozdarili in klekljali, na godoviškem se ukvarjali s furmanstvom. Ljudje iz vseh krajevnih skupnosti so v Idriji iskali in mnogokrat dobili službo, rudnik pa s tem delovne in vztrajne delavce.

Vsa ta delovna vnema, inovativnost in pogum so se ob koncu minulega stoletja pričele preoblikovati v nekaj novega, zopet izjemnega. Avtomobilska industrija, ki je iz skromnih začetkov s smelimi odločitvami, predvsem pa mnogokrat tihim delom malega človeka dosegla svetovno veljavo, je zamenjala rudarjenje. Preostale elemente rudnika – tehnične dosežke in premnoge objekte – smo zaščitili kot kulturno dediščino in nas danes navdajajo s ponosom, so del našega vsakdana in enakovreden del svetovne dediščine.

Po 500 letih pa se zdi … da stagniramo. Odhajajo nam mladi. Zapirajo se poštne poslovalnice,  bankomati in (skoraj tudi) bencinske črpalke. Uradne ure bank so vse krajše. Prepričati zdravnike, da ostanejo tu, je vedno težje. Od gradnje zadnjega novega večstanovanjskega objekta je minilo skoraj 20 let. Turizem, ki naj bi omogočil nekaj več raznovrstnih zaposlitev, kljub velikim javnim investicijam ne ustvarja delovnih mest. Veliko gospodarstvo raste in privablja novo cenejšo delovno silo, ki pa krajem premalo vrača. S padcem kupne moči ni dovolj za živahna mestna jedra, polne gostilne in odjemalce izjemnih in vztrajnih podjetnikov in podjetnic, kmetov in kmetic, ki vztrajajo in ustvarjajo izdelke najvišje kakovosti. Čeprav smo v mnogočem bogata občina, proračunskih sredstev za vsa aktivna društva, širše koristne (tudi zasebne) pobude, športne objekte in prepotrebne ceste pač ni dovolj. Črpanje (naših!) evropskih sredstev je morda najslabše doslej.

Zdi se, da smo v kopici zatečenih stanj in reševanja birokratskih preprek na stran dali ambicioznejše projekte in odločitve. Zdi se, da ni vizije in jasne slike o razvojnih prioritetah. Posledično ni pripravljenih projektov, ni prebojnih idej. Brez teh ni uspešnih prijav na razpise – in prepotrebnih dodatnih sredstev za delovne in vztrajne ljudi.

Da bomo lahko več delili, moramo več ustvariti. V našo občino potrebujemo privabiti več razvojnih sredstev, ki jih bomo vlagali v infrastrukturo, plače tukajšnjih prebivalcev ter storitve in izdelke naših podjetij in naših organizacij. Ta sredstva lahko pridobimo preko državnih in evropskih razpisov, investicij zasebnih podjetij, uspešnejšega gospodarstva in turističnih prihodkov.

Zato je potrebno še bolj nagrajevati, podpirati in usposabljati tiste, ki to uspešno počnejo. Ste na državnem razpisu prejeli 70% za delovanje lokalnega kulturnega društva? Odlično, manjkajočih 30% vam zagotovi občina. Želite razširiti svojo gostinsko ponudbo in investirati v nov letni vrt? Odlično, investirali bomo v ureditev javnih površin pred gostilno. Razmišljate o skupnem nastopu in vlaganju v skupno promocijo lokalnih proizvodov? Odlično, podprli vas bomo s strokovno in izkušeno osebo, ki bo del vaše razširjene ekipe pri pridobivanju nepovratnih in povratnih sredstev.

Angažirana in vključena mladina je ponosna in aktivna mladina. V občini bodo ostali mladi, ki se čutijo vključeni, slišani in s svojim delom sestavni del naše skupnosti. Zato je potrebno v prvi vrsti podpirati vse, ki vključujejo mlade – športna društva, glasbene in druge šole, mladinske organizacije, kulturna društva, gasilska društva… Podpremo jih z infrastrukturnimi pogoji, vlaganjem v kadre ter javnim prepoznanjem njihovega doprinosa. Javna infrastruktura (športna in kulturna) mora biti čim bolj izkoriščena – to pa je lahko le, če jo upravljajo sposobne in angažirane ekipe, ki v prostore pritegnejo tudi zasebne uporabnike (organizatorje dogodkov, podjetja, druge ekipe …).

Premalo nas je, da bi se delili. Optimizirati moramo naše delo ter med sabo in s sosednjimi občinami najti načine bolj intenzivnega sodelovanja. Namesto majhnih javnih zavodov in ekip ter podvajanj funkcij potrebujemo močne (tudi medobčinske) institucije, ki so sposobne spopadanja z vedno večjimi poslovnimi, demografskimi in naravnimi izzivi, priprave in izvedbe zahtevnejših projektov ter aktivnega trženja svojih storitev. Konec izgovorom »mi ne murma vse, mi sma sam trije«.

Izkoristiti moramo vse potenciale. Življenje tu ni nikoli bilo zares enostavno. Iznajdljivost, dobri zgledi iz tujine in pogum so ustvarili klavže, kamšt in marsikatero drugo unikatno rešitev. Naj nam bodo zgled.

Iz preprostega ustvarjamo presežke. Iz preprostih sestavin – krompirja, jajc, moke, čebule, masti in začimb – ustvarjajo izjemno jed, idrijske žlikrofe. Iz navadnega »cvirna« nastaja prefinjena idrijska čipka. To je bistvo naše ustvarjalnosti – v minulih desetletjih smo dediščino zaščitili, zdaj jo moramo s sodobnimi marketinškimi prijemi ustrezno predstaviti, promovirati, umestiti v srca in glave širne Slovenije, Evrope in širnega sveta.

Skrb za trajnostni razvoj ja – a ne zato in tako, kot so rekli v Bruslju, Ljubljani ali kje drugje, temveč ker želimo omogočiti razvoj naslednjim generacijam. Zato je čas za večjo podporo lokalnim kmetom, ki ohranjajo kulturno krajino in ekstenzivno polikulturno kmetijstvo. Zato je čas za več lesene gradnje s slovenskim lesom. Zato je čas za daljinske sisteme ogrevanja na biomaso. Zato je čas za skupnostne sončne elektrarne na degradiranih območjih (odlagališče odpadkov) in strehah javnih objektov.

Mladi v Idriji se morajo počutiti, kot da so v središču sveta. Le tako ne bodo za vedno odšli v svet in se izgubili v digitalnih svetovih. Vzpodbuditi moramo ponos na naše kraje. Omogočiti jim moramo izkušnje, ki jih tu ne pričakujejo. Podpreti jih moramo z najboljšimi mentorji. Sem moramo pripeljati njihove idole – od glasbenikov do tiktokerjev. Omogočiti jim moramo ustvarjanje v vrhunskih prostorih (snemanje podcastov, 3D tisk, glasbeni studio …) ter sem privabiti njihove vrstnike (poletni tabori …). Ker tu je središče, tu se dogaja.

Kakovostno šolstvo je temelj prihodnosti v teh krajih. Da ne le ohranimo, temveč celo nadgradimo kakovost šolstva, moramo sprejeti nekaj drznih, a pomembnih potez. Ob upadanju generacij in vedno težjem privabljanju pedagoškega kadra, moramo vse napore usmeriti v ohranjanje močnih pedagoških kolektivov, ki ne le, da so – temveč da bodo najboljši. Zato moramo o problematiki razmišljati celostno, ne le po individualnih šolah. Še več – našo energijo moramo usmeriti v rast, v nove izobraževalne programe, v nove aktivnosti.

Vzdrževano cestno omrežje je hrbtenica našega razvoja. Potrebujemo pregleden, argumentiran in predvidljiv sistem vzdrževanja in prenove občinskih cest – zasnovan vsaj 4 leta vnaprej. Odločitve o naslednjih prenovah se sprejemajo v sodelovanju s krajani (prek krajevnih skupnosti) – in ne na osnovi poznanstev in prijateljstev ali kot predvolilna darila.

Potrebujemo ambiciozne premisleke o naši cestni infrastrukturi. Kdo se še spomni pobud in razprav o povezavi med Idrijo in Ajdovščino s predorom? Ali pa predora med Idrijo in Vrhniko? Pa ideje avtonomnega električnega medmestnega avtobusa, s katerim smo evropska razvojna sredstva poskušali pridobiti leta 2017? In čeprav so bile te ideje v marsičem iluzorne, so kazale na ambicije in dolgoročno vizijo naših krajev. Danes pa žal že obvoznica mimo Spodnje Idrije postaja znanstvena fantastika, le srečni pa smo lahko, ko v Zali sanirajo posedlo ograjo. Pri strateškem načrtovanju moramo zato biti bolj ambiciozni ter redno, argumentirano, glasno in vztrajno zahtevati od države tudi pogumnejše načrte in konkretne investicije (nadgradnje ceste skozi Zalo s predori, dodatni prehitevalni pasovi na celotni Keltiki …). Če se bomo sprijaznili s popravili ograj in svežim asfaltom, bomo za razvojem preostale Slovenije le še bolj zaostajali.

Doseči vse to ni enostavno. Zahteva odpovedovanje »na kamut« rešitvam in »tak sma zmiri dilal« principu. Zahteva soočenje z očitki, da smo naivni. Da ne bo uspelo. A kot zadnjih 500 let, le vizija boljšega jutri lahko žene nas, delovne in vztrajne ljudi, da ne obupamo.